Vulvodinija

Njeni učinki lahko trajajo dalj časa in so izčrpavajoči, poleg tega pa statistike kažejo, da za omenjenim stanjem zboli kar 6 milijonov Američank. Vulvodinija je zavita v meglico skrivnosti in napačnega diagnosticiranja. Je kronična in boleča vaginalna motnja za katero so značilni pekoča bolečina, vnetje, ostra bolečina in zbadanje – ki se pojavijo na območju vulve (predel, ki zajema sramne ustnice, klitoris, sečno vaginalno odprtino in sramne dlake).

Vulvodinija (znana tudi kot vestibulodinija) se običajno pojavi pri ženskah med 18. in 25. letom starosti, najmanj obolelih pa je starih okoli 35 let. Simptomi so običajno prisotni vsaj tri mesece, bolečina pa je stalna in sporadična ali pa se pojavi le takrat, ko se dotaknemo obolelega mesta.

Obolele ženske pravijo, da so spolni odnosi med boleznijo izjemno boleči ali pa se jih sploh ne morejo lotiti, veliko bolečin pa jim povzroča tudi nošenje tesnega spodnjega perila/hlač, vstavitev tampona in prisostvovanje pri fizični aktivnosti (npr. pri kolesarjenju ali dolgem sedenju).

Ženske z vulvodinijo običajno obiščejo več zdravnikov/specialistov preden jim končno postavijo pravilno diagnozo in jim priporočijo ustrezno zdravljenje. V preteklosti – in za nekatere še danes – je bilo ženskam težko (če ne celo nemogoče) postaviti natančno diagnozo in priporočiti ustrezno zdravljenje, saj so bolezen pogosto zamenjali z vnetji urinarnega trakta, vnetjem mehurja in z alergično reakcijo… in ženske po oceno celo napotili k psihologu! Del vse te zmede lahko pripišemo pomanjkanju raziskav in potrebi po boljšem izobraževanju strokovnjakov.

Možni vzroki

Točen vzrok omenjenega stanja je še vedno zavit v tančico skrivnosti, možne vzroke pa torej še vedno raziskujejo; objava Združenja ginekologov in porodničarjev navaja, da je vulvodinijo še težje diagnosticirati, ker “ne obstaja nikakršna očitna okužba ali kožna bolezen, ki bi lahko povzročala te simptome.”

Prav tako ne obstaja nikakršen točno določen test s katerim bi lahko diagnosticirali to stanje, vendar pa lahko ginekolog naredi tudi tako imenovan Q-test ter z bombažno paličico potegne po obolelem območju in tako ugotovi lokacijo vnetja ter določi njeno resnost. Slednje bo pomagalo določiti tudi druge znake, npr. rdečico ali zatekanje, ki je lahko posledica tega ali pa sorodnih stanj.

Med nekaj možnih vzrokov vulvodinije spada tudi:

Genetika – prevelika občutljivost na kakršnokoli vnetje ali alergijo lahko močno prispeva k nagnjenosti ženske k bolezni.

Vaginalna okužba – obstaja teorija, da so ženske s kronično vaginalno okužbo nagnjene tudi k bolečinam v vulvi.

Šibke medenične mišice – nepravilnosti v mišicah medeničnega dna lahko pripelje do napetosti ali krčev.

Fizične poškodbe vagine – porod ali travma, povezana s spolnostjo, lahko spremeni arhitekturo medeničnega dna in povzroči zaplete, ki lahko vodijo do omenjenih tegob.

Zdravljenje

Do sedaj niso odkrili še nobenega zdravila, ki bi lahko omililo ali ozdravilo simptome vulvodinije. Ženske morajo pogosto preizkusiti celo vrsto zdravil, da lahko ugotovijo, katera jim najbolje ustrezajo.

Med možnosti zdravljenja spadajo:

Biofeedback terapija (biološka povratna zanka)- ki jo pogosto izvedejo fizični terapevti. Pacientki poskušajo povrniti moč v medeničnih mišicah (s pomočjo sonde ali drugih podobnih instrumentov) in tako obnoviti tkivo in zmanjšati bolečino.

Fizična terapija – ena izmed omenjenih tehnik je tudi masaža s katero lahko sprostimo vozle v mišicah, ki morebiti povzročajo bolečine v vulvi. Mišice lahko sprostimo tudi s pomočjo prilagojenih Keglovih vaj.

Lokalno estrogensko mazilo – lahko poškodovanemu tkivu pomaga povrniti elastičnost.

Anestetiki – lokalne anestetične kreme in spreje (ki jih običajno uporabljajo za manj boleče oblike stanja) uporabljajo za zmanjšanje nelagodja.

Manjše količine antidepresivov – omenjeno zdravljenje, iz katerega so se norčevali v seriji Seks v mestu, uporabljajo za omilitev bolečine in za zdravljenje podobnih bolečih stanj.

Operacija – nekatere ženske se odločijo, da si bodo poškodovano tkivo in/ali živce odstranile s pomočjo operacije. K operaciji se običajno zatečejo le v primeru, ko so preizkusile že vse druge ne-kirurške možnosti.

Samopomoč

Obstaja veliko načinov s katerimi lahko ženske same zmanjšajo simptome vulvodinije. Z omenjenim stanjem se lahko spopadete tako, da izničite vse možne dejavnike, ki bi lahko povzročali bolečino ali draženje. to lahko storite: s pomočjo hladnih obvez; z uporabo nebeljenega toaletnega papirja; z uživanjem hrane, ki vsebuje malo oksalatov (ker zmanjšajo dražeče kristale kalcijevih oksalatov, ki jih najdemo v urinu); z izogibanjem nošenja najlonk in drugih sintetičnih materialov; s prenehanjem uporabe pralnih sredstev; s pitjem več vode (tako boste razredčili urin in zmanjšali stopnjo oksalatov).

Sklepna misel

Zdravniki ne iščejo vedno simptomov vulvodinije – zaradi česar veliko ženskam na žalost povejo, da je bolečina le plod njihove domišljije! Ozaveščenost o omenjenem stanju se, na srečo, povečuje. Upamo, da bo vlaganje v nadaljnje raziskave razkrilo vlogo, ki jo pri bolezni igrajo biološki mehanizmi in genetika, ter bodo zdravniki dobili dovolj sredstev za razvoj učinkovitih diagnostičnih kriterijev in možnosti zdravljenja.